Domov

V naši okolici

Risnjak

Narodni park Risnjak je hrvaški narodni park in se nahaja v Gorskem kotarju. Ustanovljen je bil leta 1953 v obsegu 3041 hektarjev površine na predlog raziskovalca tega področja prof.dr. Iva Horvata. Glavni del parka se sestoji iz masiva gore Risnjak, z vrhom na 1528 metrov nadmorske višine.Leta 1997 so park razširili na 6400 hektarjev, tako da je danes na območju parka tudi izvir reke Kolpe.Vhod v narodni park in planinarjenje je mogoče iz več smeri:iz smeri zgradbe Uprave narodnega parka v Bijeloj Vodici (Crni Lug) (od Zagreba - izhod Delnice)
iz smeri Gornjeg Jelenja preko Vilja Iz smeri Platka.

Značilnosti parka

Park je izrazit primer razčlenjenega sestava Dinarskega gorstva v reliefnem, geološkem, hidrološkem, klimatskem pogledu, rastlinstvu in živalstvu. S Snežnikom tvori zahodni krak Dinarskega gorstva.

Geološka zgradba: to je kraški svet, ki ga sestavlajo apnenci in dolomiti, kjer primanjkuje vode, sploh v višjih predelih, čeprav ima to področje zelo veliko padavin bodisi dežja ali snega.

Predstavlja nekakšno klimatsko pregrado: z juga prodirajo morski vplivi iz Kvarnerja – oddaljenost je samo 15 km – in s severa celinski. Zapade lahko tudi do tri ali štiri metre snega, ki se obdrži do pozne pomladi, predvsem v vrtačah.

Zaščita parka

Območje je razdeljeno v dve coni - v cono stroge in v cono usmerjene zaščite. V ožji coni je veliko naravnih znamenitosti, ki so zaradi svoje redkosti vključene v najvišjo stopnjo zaščite

Kolpa

(hrvaško Kupa) je mejna reka med Slovenijo in Republiko Hrvaško, dolga je 292 km. Izvira na hrvaški strani v Gorskem Kotarju blizu Osilnice, kjer se vanjo z leve zlije (tudi mejna) reka Čabranka. Od tam dalje pa kar 117,4 km ustvarja naravno mejo med Slovenijo in Hrvaško.

V začetku ozka soteska se postopoma širi in šele precej kasneje (pri kraju Griblje) razširi v ravnino. Na slovenski strani je njen največji pritok Lahinja, ki se z leve zlije pri Primostku. Kmalu za Metliko zapusti mejo in teče po hrvaškem ozemlju skozi Karlovac in se pri Sisku z desne zlije v Savo. V Karlovcu se v Kolpo z desne zlije Korana, malo kasneje pa še levi pritok Kupčina. Tik za mejo je v kraju Ozalj na Kolpi hidroelektrarna.

V vsej dolžini reke so bogate možnosti rekreacije: kopanje, čolnarjenje in ribolov. Reko pregrajuje več kot 50 jezov, ob njih so bili mlini, žage in kovačije, danes je velika večina žal propadla. V Beli krajini je del ozemlja ob Kolpi od Starega trga do Fučkovcev razglašen za Krajinski park Kolpa.

V Kolpi živi 39 avtohtonih vrst rib in je značilna zaradi izjemne biotske pestrosti. Številni bruhalniki prihajajo na dan ki so navezani s podzemnimi kraškimi jamammi. Več kot 60 jezov je včasih omogočalo delovanje žag in mlinov. V Beli krajini jih je bilo od tega 47.

Temperatura Kolpe

Temperatura Kolpe naraste v poletnih mesecih in včasih, vendar redko (le na vsake nekaj let) tudi septembra tja do 28 °C v spodnjem toku (Podzemelj, Griblje, Primostek, Križevska vas) do 23, pa tudi 24 °C v zgornjem toku (Laze, Dol, Prelesje, Radenci ob Kolpi).

Poleti lahko preko dneva temperatura naraste tudi za 4 °C, se ponoči spet spusti za približno toliko in naslednji dan spet naraste.
Glavni pritoki Kolpe so: Čabranka, Kupica, Lahinja, Dobra, Korana, Utinja, Kupčina, Trepča, Glina, Odra.

Oreh v Kočevski reki

Oreh raste sredi naselja med cesto po kateri se pripeljete v vas in novo cerkvijo. Pod njim je kamnita miza z letnico 1696.

Drevo je najdebelejši znani oreh v Sloveniji. Med najzanimivejša drevesa se je uvrstil zaradi svojih mer in zaradi značilnih dogodkov iz preteklosti, ki so se dogajala v njegovi neposredni bližini in ki jih je na srečo prestal uspešneje, kakor stara cerkev. Obseg oreha meri 434 cm, visok pa je 15 m. V zimi na prehodu iz leta 1984/85 ga je prizadel hud mraz, zaradi česar so morali krošnjo pošteno obrezati. Trenutno preživlja svoje pozno življenjsko obdobje in še vedno vsako leto obrodi plodove. Kočevsko je območje s precej ostro klimo, ki za rast toploljubnih orehov ni najbolj prijazna. Dejstvo, da najdebelejši oreh raste prav tu, pa se ujema z ugotovitvami, da drevesa prav robnih razmerah, na robu svojega areala, pogosto dosegajo največje mere. Dodajmo le še primerjavo. Med večje evropske orehe spada oreh v Gayhurstu v Angliji z obsegom 610 cm in višino 24 m.

Kočevsko Reško jezero

Reški potok je kraška ponikalnica, ki izvira v Možah in ponikne v ponore pri starih garažah. Njegova struga je bila konec 70. let prejšnjega stoletja zajezena in nastalo je cca 18 ha veliko jezero.

Preko jeza je speljan most, pod njim pa je postavljena brana, ki zadržuje večje kose lesa in vej, ki jih ob večjih deževjih voda prinese s seboj.

Površina jezera je okoli 18 ha in niha v odvisnosti od vodostaja jezera. Spodnji del jezera je namenjen ribolovu in ostalim vrstam rekreacije. Zgornji del je izločen kot rezervat za gojenje rib, gnezdenje ptic, ter vir pitne vode za živalski svet. Pas gozda ob jezeru in Reškem potoku je izločen kot gozdni rezervat, ki je prepuščen naravnemu razvoju.

Krempa

Med naravnimi lepotami Kočevske Reke moramo najprej omeniti najjužnejše rastišče narcise in nahajališče črnega bora v Sloveniji. Travnik na sedlu z zavarovanim rastiščem narcis se razprostira na robu Kolpske doline. Tu se na majhni površini prepleta ilirska, alpska in kontinentalna vegetacija. Preko sedlo pod vrhom Krempe je speljana Kočevska planinska pot ki povezuje Kočevje z dolino reke Kolpe.

Da bi ta spomeniško ovrednotena lepota imela dovolj sonca, so gozdarji oklestili drevesa in grmičevje, na obronkih pa namestili klopi za opazovanje narave in užitek v druženju. Enako lepo se je povzpeti na grebenasti vrh Krempe, se razgledati po dolinah Kolpe in Čabranke, oprezovati za orli, ki varujejo svoj zarod v strmih pečinah, splašeni že na človekov korak. Tu je veliko prostora za široka krila. Tudi človek se zastran prostora ne more pritoževati.

Mirtoviški potok

Mirtoviški potok, ki priteče izpod Krempe (942 m), je včasih poganjal mline in žago. Sedaj je zaščiten kot del bodočega parka Kočevsko - Kolpa. Ima dva izvira in posebno Modri poh je bogat s slapovi, tolmuni, kadicami,žlebovi...

Slovi po svoji izjemnosti, neizmernem bogastvu in raznolikosti rastlinskega in živalskega sveta. Redke in ogrožene vrste, ki so drugod že zdavnaj izginile, so v dolini ob potoku nekaj vsakdanjega. Je zadnje zatocišce vidre na Slovenskem, dolino preletavajo orli in štorklje, nad potokom pa žive jeleni in velike gozdne živali. Klimatske razmere omogocajo svojevrstno simbiozo obicajnega rastlinstva z mediteranskim elementom.

Mirtoviški potok izvira na idilicnem kraju sredi hribovitega gozda. Izvir obdajajo skale, prevlecene z mahom. V dolini Mirtoviškega potoka je polno brzic vse do slikovitega izvira, kjer je mogocna soteska z jamo. V pritoku, Modrem pohu, živijo raki.

Soteska Mirtoviškega potoka predstavlja eno redkih ohranjenih obmocij naravne Mirtoviški potok dedišcine, ki poleg same tipicne kraške krajine vsebuje številne in redke objekte naravne dedišcine izrednih geomorfoloških oblik, hidroloških in biotopskih posebnosti in vrednosti. Potok je v srednjem toku poln otokov, meandrov, sipin in prodišc, tolmunov in šumelišc, gorvodno od edinega vecjega levega pritoka pa je struga potoka vrezana v apniško kameninsko podlago, kjer je voda ustvarila enkratne geomorfološke oblike; pravcata korita, prelivne žlebove, kaverne in fasete, tolmune, slapišca. Izjemen naravovarstveni pomen pa daje potoku kraški izvir.

Cerkev Sv.Egidija in Ribogojnica Knavs

V Osilniški dolini se je iz davnine ohranilo vseh sedem cerkva, vsaka ima nekaj posebnega, znacilnega. Najstarejša cerkev, ne samo v dolini, temvec tudi na Sv. Egidij v Ribjeku Kocevskem, je cerkev sv. Egidija v Ribjeku. Glavni oltar nosi letnico 1681.

Zunanjost cerkve je bogato okrašena s šivanimi robovi, poslikani okenskimi špaletami, posvetilnimi križi in ostanki fresk. V celoti ohranjena pozno renesancna arhitektura je obogatena z izjemno kakovostno zgodnje barocno opremo. Glavni oltar sodi v skupino zlatih oltarjev. Med nje uvršcamo tudi oba stranska oltarja, ki sta posvecena sv. Barbari (levi) in sv. Antonu (desni). Nastala sta leta 1697. Ob severni cerkveni steni stoji prižnica s slikami štirih evangelistov. Iz sredine 17. stoletja je tudi lesen kasetiran strop v cerkveni ladji. Ohranjena in restavrirana sta tudi slikana oltarja na slavolocni steni.

Ogled traja cca 15 min.

GALERIJA STANETA JARMA

Stane Jarm se je rodil 31. oktobra 1931 v Osilnici. Leta 1954 je diplomiral na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1957 je končal pri profesorju Borisu Kalinu specialko kiparstva.Nekatere nagrade, ki jih je dobil akademski kipar Stane Jarm: nagrada Prešernovega sklada, II. nagrada za kiparstvo ob 20.letnici revolucije , Šeškova nagrada .Galerija, ki je v umetnikovi rojstni hiši, je bila odprta ob njegovi 70-letnici.

Ogled traja cca 30 minut.

Kovačija Gorše v Mirtovičih

Nekdanja kovačija v Mirtovičih je obnovljena in sedaj je to muzej kovaštva v dolini. Bogato slikovno in materialno opremljena.Ogled traja cca 30 min
Program vseh ogledov skupaj je cca 3 ure, v spremstvu lokalne vodičke z licenco.

Cena vodenje: 70,00 eur/skupino

Palčave šiše - Plešce

Staromeščanska hiša iz sredine 19.stoletja
Hiša družine Čop, velika stara zgradba, lokalno imenovana »Palčava šiša«, stoji v centru vasi Plešce, nasproti župnijske cerkve sv. Trojice. Zgradil jo je 1856. leta posestnik, trgovec in gostilničar Ivan Čop z ženo Lenko, o čemer pričajo trije impresivni kamniti portali, na katerih je poleg datacije gradnje in njunih imen vklesan še Jezusov monogram.

Goteniški snežnik

Goteniški Snežnikje z nadmorsko višino 1289 m najvišji vrh na Kočevskem. Uvrščen je med naravne spomenike v Sloveniji. Nanj je speljana planinska pot. Na njegovih pobočjih se mešajo ilirske vrste z alpskimi. Na pobočju najdemo tudi avtohtono smreko. Poraščajo ga jelovo-bukovi gozdovi značilni za predalpski svet.

Borovška naravoslovna pot

Speljana je po izrazito gozdnati krajini okoli borovške doline po lovskih poteh in po vlakah. Je krožna, dolga približno osem kilometrov. Če smo hitri, jo prehodimo v dobrih dveh urah, če pa hodimo po njej z radovednostjo in opazujemo okolico, bomo porabili še enkrat toliko časa.

Pot je označena z markacijo, cvetom narcise. Začetek in konec poti je pri informacijskih tablah na začetku vasi Borovec. Gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije so pot opremili z informacijskimi tablami in zloženko. Na poti spoznamo naravne in zgodovinske znamenitosti. Takoj na začetku naletimo na bunker – arhiv, kjer je bil hranjen dosje marsikaterega Slovenca. Spominja nas na obdobje, ko je kraj sodil v zaprto območje in je bil nedostopen širši javnosti. Ob poti spoznamo načine gospodarjenja z gozdom v preteklosti in danes, oglarjenje, delovanje parnih žag, posamezne primere drevesnih, grmovnih in rastlinskih vrst ter živali. Pot se dotakne tudi največjega pragozdnega ostanka Krokarja.

Včasih je potrebno preplezati podrto deblo, ki je obležalo na poti.. Pot je primerna je za različne obiskovalce, je pa zahtevnejša. Pot je možno prehoditi od zgodnje pomladi do jeseni. Le pozimi je zaradi obilice snega dostopna in zanimiva le za pogumne posameznike, ki znajo sprejemati lepote narave v vseh letnih časih in različnih vremenskih razmerah.

Enkrat letno, v času tedna gozdov, lahko obiskovalci pot prehodijo v spremstvu gozdarjev Zavoda za gozdove Slovenije iz Kočevske Reke.

Kočevski gozdovi

Zaradi 40-letne zaprtosti območja je ostala tukajšnja narava ohranjena. Razgibani gozdni predeli (Goteniški Snežnik, Krokar, Cerk, Krempa, Borič, Kapič…), čudoviti gozdovi polni divjadi, gozdnih sadežev in zdravilnih zelišč vabijo domačine in obiskovalce ter ponujajo prekrasne razglede daleč na hrvaško in slovensko stran. Številne lovske koče ( Koče, Ravne, Briga, Iskrba…), Reško jezero ( ribolov, čolnarjenje ), primerni prostori za piknike, sprehode, pohodništvo, planinarjenje… pa nudijo prijetne in razgibane počitnice.

Več kot 90% gozdnatost področja predstavlja v evropskem merilu neponovljiv habitat gozdov in prosto živečih živali. Celotno območje spada v področje NATURE 2000.

Planincem, pohodnikom in drugim izletnikom, ki pridejo v naše kraje priporočamo poleg klasične oblike izleta še naslednje, bolj razgibane različice: peš od Borovca čez Krempo do Bosljive Loke v Kolpski dolini, ali od Kočevske Reke, mimo Koč in Lovskega doma Koče do Jelenovega studenca in naprej do Kočevja, ali pa vzpon na najvišji vrh kočevske Goteniški Snežnik.

V mesecu maju pride veliko ljudi na Krempo, kjer na cvetoči poljani občudujejo polje belih narcis. Pot lahko nadaljujejo po obronkih »Kočevske Švice«, v Ravnah pa se lahko odpočijejo in osvežijo s pijačo in okrepčajo s suho malico.

 
kolpa.jpg

Aktualni paketi

Aktualni dogodki


Rezervacije